Nizozemska: Pretirane zahteve posameznika
73 zahtevkov v treh mesecih: ko vztrajnost pri uveljavljanju pravic postane njihova zloraba
Datum odločitve: 24. julij 2026
Med novembrom 2024 in februarjem 2025 je posameznik na Občino Rotterdam, ki je v tem razmerju nastopala kot upravljavec osebnih podatkov, naslovil kar 73 ločenih zahtevkov, povezanih z GDPR. Že samo število pove veliko, slika pa postane še bolj zgovorna, ko upoštevamo, da je večina teh zahtevkov vsebovala tudi več podzahtevkov in se je hkrati sklicevala na cel spekter določb uredbe, od 5., 6. in 10. člena, pa vse do 14., 15., 16., 17. in 19. člena GDPR.
Občina je zahtevke, ki so temeljili na 15., 16., 17. in 19. členu, zavrnila s sklicevanjem na peti odstavek 12. člena GDPR, torej z oceno, da gre za očitno pretirane zahteve. V utemeljitvi je navedla, da so bili zahtevki vloženi sistematično in v kratkih časovnih presledkih, da so se v veliki meri nanašali na isto vsebino in da bi jih posameznik brez težav lahko združil v manj, obsežnejših vlog. Poleg tega je opozorila, da obravnava tolikšnega števila prekrivajočih se zahtevkov zanjo pomeni nesorazmerno breme.
Zahtevke, oprte na podlagi 5., 6., 10. in 14. člena, je občina obravnavala drugače, in sicer kot običajna vprašanja oziroma prošnje za informacije, ne pa kot vloge, o katerih je treba izdati upravno odločbo. Posledično je ugovore posameznika zoper to skupino zahtevkov zavrgla kot nedopustne. Ugovore, ki so se nanašali na zahtevke po 15. do 19. členu, pa je vsebinsko presojala in jih zavrnila kot neutemeljene.
Posameznik se s takšno odločitvijo ni sprijaznil in je zadevo prenesel pred sodišče. Med postopkom je sicer del zahtevkov umaknil, vztrajal pa je pri treh zahtevah za dostop po 15. členu GDPR ter pri zahtevkih, oprtih na osnovi členov 14., 16., 17. in 19. GDPR.
Odločitev sodišča
Sodišče je pritožbam delno ugodilo, a je pravne učinke občinskih odločitev pustilo nespremenjene. Gre za razmeroma pogosto tehniko v nizozemskem upravnem pravu: postopkovno pomanjkljivo odločbo se sicer razveljavi, njeni učinki pa ostanejo v veljavi, če bi bil izid vsebinske presoje kljub temu enak.
Glede zahtevkov po 15., 16., 17. in 19. členu je sodišče pritrdilo izhodišču, da je zavrnitev na podlagi petega odstavka 12. člena GDPR mogoča, kadar so zahteve ob upoštevanju vseh okoliščin primera očitno pretirane. Ugotovilo je sicer, da prvotna obrazložitev občine ni bila zadostna, vendar so dopolnilne navedbe, predložene med postopkom, jasno pokazale, da je šlo za številne ponavljajoče se in v veliki meri prekrivajoče se zahtevke, vložene v kratkem obdobju in usmerjene predvsem v statične, nespremenljive osebne podatke. Na podlagi tega je sodišče presodilo, da je šlo za namerno zlorabo pravice do vložitve zahtevka, zato je bila občina upravičena zahtevke zavrniti.
Drugačna logika je veljala za zahtevek po 14. členu GDPR. Sodišče je pojasnilo, da odziv na tak zahtevek za informacije po nizozemskem izvedbenem zakonu (34. člen UAVG) sploh ne šteje za upravno odločbo, zato ga tudi ni mogoče izpodbijati z upravnim ugovorom. Posamezniku v takem primeru ostane na voljo pot prek nizozemskega nadzornega organa za varstvo podatkov ali prek civilnega sodstva.
Sodišče je zato izpodbijane odločbe razveljavilo zaradi pomanjkljive obrazložitve, a je njihove pravne učinke ohranilo, medtem ko je pritožbo glede 14. člena zavrnilo.
Odločitev sodišča je dostopna tukaj.
Vir: GDPRhub
Naslovna fotografija: Rawpixel
